Na nek način lahko preverimo trdnost posameznega podjetja, ne da bi si ogledali njegove dejanske poslovne rezultate; preverimo le, kako visoka je stopnja sodelovanja med zaposlenimi, medtem ko lahko trajnost podjetja napovemo preko stopnje angažiranosti teh zaposlenih. 

Na podlagi raziskave (vir: Gallup Study), kjer je angažiranost zaposlenih v določenem podjetju višja v primerjavi s preostalimi v panogi, so odkrili, da so ta podjetja za 17-odstotkov bolj produktivna in dosegajo za 21-odstotkov večjo donosnost. Vsekakor pa je stopnja sodelovanja in angažiranosti zaposlenih močno povezana s samo kulturo vodenja in upravljanja podjetja, ki pa se seveda s strani vodilnih v podjetju prenaša naprej po celotni organizaciji.

Kot nazoren primer vzemimo sodelovanje med zaposlenimi.

Veliko podjetij ima vrednote podjetja, kot sta sodelovanje in pomoč med zaposlenimi, zapisane na stenah podjetja, spletnih straneh in ostalih promocijskih materialih, nenazadnje lahko slišimo tudi podjetnike, direktorje in lastnike podjetij promovirati te iste vrednote.

Pa te vrednote dejansko živijo in jih z vsako odločitvijo tudi upoštevajo, ali gre samo za besede, izrečene v namene promocije in za pridobivanje novih poslov in kadrov?

Odgovor na to vprašanje ponujajo ugotovitve eksperimenta, izvedenega na to temo. Za namene opravljanja izpita so trem skupinam študentov ob vstopu v pisarno dejali, da bodo izpit opravljali v sosednji stavbi. Prvi skupini so dejali, da ima na razpolago petnajst minut, drugi, da ima časa deset minut, medtem ko so tretji namenili zgolj pet minut za zamenjavo lokacije. Poleg časovne omejitve so študenti prejeli pomembno informacijo, da izpita ne bodo opravili, če jim ne uspe pravočasno priti do učilnice v sosednji stavbi. Kakor pričakovano so se vse skupine podale v tek, kajti do sosednje stavbe so potrebovali približno deset minut. Toda ta eksperiment ni ocenjeval, kako hitro je posamezna skupina zmožna zamenjati lokacijo, temveč, ali je skupina sposobna pod pritiskom pomagati osebi, ki jo prosi za pomoč. Na hodniku ob izstopu iz stavbe je namreč na tleh ležala oseba v stiski, ki je prosila mimoidoče za pomoč. Verjetno vam je sedaj že jasno, katera skupina študentov se je dejansko ustavila in ponudila pomoč osebi v stiski?

To je bila, seveda, skupina, ki je imela za zamenjavo lokacije na razpolago največ časa. Pa se sedaj vrnimo na vprašanje: ali podjetja dejansko upoštevajo zapisane vrednote, in ali so te del »DNK zapisa njihovih zaposlenih«?

Z gotovostjo lahko trdim, da so v povprečju nekatera podjetja v realizaciji teh vrednot bolj uspešna od drugih. Vodenje in upravljanje organizacije je kompleksna zadeva, kjer se na dnevni ravni zgodi veliko število aktivnosti, na katere vodilni v podjetju ne morejo vplivati, lahko pa seveda posredno vplivajo na poslovni rezultat podjetja. In nenazadnje živimo v svetu, kjer je to tisto pravo merilo, ali je podjetje uspešno ali ne.

Tu pa se skriva tudi glavnina odgovora; velikokrat lahko namreč zaznamo, kako močno vlogo imajo zapisane vrednote, ko pa je potrebno doseči zastavljene cilje in načrte, pa te vrednote lahko kaj hitro povozimo ali spregledamo. Za razlago tega fenomena si vzemimo za osnovo zgoraj zapisani eksperiment.

Glavna vrednota podjetij je ekipno delo in sodelovanje med zaposlenimi, toda v realnosti je mogoče zaznati veliko primerov, kjer so zaposleni vedno pod velikim pritiskom in je edino merilo uspeha, kako hitro so zmožni ti isti zaposleni pretvoriti neko surovino v končni izdelek, kar je nenazadnje tudi iz ekonomskega vidika najbolj priročno.

Vse se vrti okoli časa, kjer najbolj optimizirana podjetja v procesih lovijo milisekunde, tista, nekoliko manj, pa minute ali morda celo ure. Hkrati skušajo to nenehno izboljševati, kar pa seveda lahko vodi v zmanjšanje sodelovanja med zaposlenimi; tako je ekipno delo v resnici prisotno le takrat, ko imajo čas, da se lahko »igrajo« ekipo. Nekako želim verjeti, da prihaja do tega fenomena nezavedno. Vsi vodilni v podjetju si želijo imeti ekipno delo in visoko angažirane zaposlene, ampak splet okoliščin jih vedno znova prisili, da se morajo odzvati z zagotavljanjem poslovnih rezultatov tudi, če na račun tega »trpijo« zapisane vrednote.

To lahko na dolgi rok vodi do povsem nasprotnih rezultatov od želenih, saj zaradi delovanja na takšen način zaposleni postanejo manj zadovoljni, pade jim motivacija, zmanjša se storilnost, delajo vedno več napak, kar se pozna na kakovosti izdelka, poveča se fluktuacija med zaposlenimi itd., nenazadnje lahko to pripelje do spremembe odnosa zaposlenih do strank. Vse to pa nadalje vodi v slabšanje podobe podjetja na tržišču in posledično v izgubo posla.

Na kakšen način se je temu mogoče izogniti?

Tako, da podjetja organizirajo ter postavijo sistem, ki lahko upravlja proizvodnjo, upoštevajoč vse pomembne parametre, vrednote in poslovne cilje. V teoriji se to seveda sliši zelo mikavno, toda v praksi je to povsem druga pesem, kajti človeška zmožnost spremljati tako velike količine podatkov v kompleksnih organizacijah, kot so v današnjem času podjetja, je sila omejena, kljub dejstvu, da na svetu obstajajo geniji, ki imajo visoke analitične in odločitvene sposobnosti. Običajno so ravno te osebe prve, ki se poslužujejo najnaprednejših tehnologij, hkrati pa razvijajo lastne in jih implementirajo v vsakodnevno rabo. Kot odličen primer tovrstnega delovanja vzemimo Elona Muska, ki mu je uspelo, z razvojem lastnih električnih avtomobilov in vstopom na enega najbolj konkurenčnih tržišč, zamajati celotno avtomobilsko panogo.

Naročite se na brezplačno vsebino!

Bodite na tekočem z aktualnimi trendi in zadnjimi dosežki na področju digitalne transformacije in prejmite aktualno vsebino enkrat mesečno direktno na vaš elektronski naslov.